Po višini je zrak ravno prav razporejen, da je to lahko senca oddaljenih gorskih vrhov. Nad 2000 m je ena plast, takoj pod njo pa druga, v kateri piha veter skoraj točno v nasprotno smer. Ta plast nosi delce, ki so lahko voda ali prah, na katere se projecira senca. Ker so objekti, ki mečejo senco zelo daleč, sonce pa še dlje

zato so te sence vzporedne in dajejo občutek, da se tam daleč na vzhodu nekje srečajo, tako kot to izgleda pri železniških tračnicah.