, Prave potočne pa že dolgo nisem videl. Kot otroci (med leti 1954 do 1957) smo jih lovili v potoku Močnik (mi smo rekli Mučnk ali pa kar potok) pri Brežicah, lovili smo na ukrivljene bucike in vaba so bile gliste, ki smo jih nabrali na gnoju. Včasih sem jih kako dopoldne ujel tudi pet. Največja, kar sem jih ujel je bila dolga 32 cm.

Bili smo zelo revni in ker je bila mama na tabrhu, smo si otroci kosilo pripravljali sami. Postrvi smo očistili, nasolili, povaljali v koruzni moki in jih pekli na svinjski masti v protfanu na plošči štedilnika na drva. Bile so zelo dobre, še sedaj se mi cedijo sline po njih.

stari zlati časi

Če kdo ne ve, kaj je tabrh: slovenskega knjižnega jezika. tabrh = delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan; dnina: hoditi na tabrh, v tabrh k sosedom ... Za plačilo je mama dobila nekej krompitja, moke in druge poljščine. Denar pa skoraj nikoli, ker ga tudi večji kmetje niso imeli. To je bil super socializem v letih od 1945 pa vse do leta 1965, pa še dlje.

Potem pa so naselili "amerikanke", ki nimajo rdečih pik in so ta prave izginile. Še malo pozneje so začeli vinogradniki v potoku prati špricanke in gnojiti njive z umetnim gnojilom in so vse ribe izginile. Močnik je postal mrtva voda. Danes ne vem kako je, saj so prepovedali pranje špricank, mogoče si je kaj opomogel. Moj brat bo vedel več, kako je, ker živi tam v bližini.

Krasna! poleg tega, kot je napisal moj brat breiva smo lovili postrvi tudi z rokami. Žal je potok Močnik že dolgo mrtev. Najprej so ribe pomorili z ostanki škropiv, ko so v potoku prali škropilnice, pozneje pa z izčrpavanjem vode za potrebe namakanja. N ihče pa ni nič nikoli ukrenil, tudi danes ne.